referati

 


Učenci lahko pri pouku svoje znanje poglobite in prikažete na nekoliko drugačen način z referatom ali plakatom. V šoli na seznamu preverite proste teme, si izberete svoj naslov ter se na seznamu v učilnici podpišete. S tem ste temo izbrali in rezervirali. Referate delate samostojno. Na začetku pobrskajte po gradivu v učbenikih. O določeni temi zberete dodatni material – besedila, fotografije, številčne podatke in drugo nazorno in zanimivo gradivo. Ne zadovoljite se zgolj z internetnimi gradivi, pač pa poišči tudi strokovno literaturo, prispevke v revijah, predmete, prospekte, razglednice, zemljevide, spominke ipd. Nato izberite/odberite besedilo in tiste priloge, ki jih boste predstavili v referatu s pripovedovanjem, s plakatom, z elektronskimi prosojnicami idr. Pred začetkom izdelovanja referata ali plakata bodite pozorni na to, kaj, kako in s čim boste predstavili, nalepili, izrezali, kaj boste spustili, skrajšali in uredili. Izbrano temo nato oddajte učitelju v vpogled ter jo kratko, jedrnato in s svojimi besedami predstavite sošolcem pri pouku.

naprej  Predlagane teme referatov – geografija   >>>

naprej  Predlagane teme referatov – zgodovina   >>>

 

 


 

Predstavitev referata

Referat predstavimo v 10-15 minutah. Za govorni del se temeljito pripravimo. V uvodu kratko predstavimo svojo temo ter postopke dela. Govorimo tekoče in prosto; ne beremo, a si pomagamo z opornimi točkami. Tujke in strokovne izraze poslušalcem pojasnimo. Predstavitve ponazorimo z zemljevidi, s slikovnim, grafičnim in drugim gradivom. Pazimo na enakomernost in smiselni red. Neprestano smo pozoren na rdečo nit – osrednjo temo, ki jo predstavljamo. Nekaj časa namenimo tudi  diskusiji, odgovarjamo na vprašanja sošolcev ali predstavimo dodatno zanimivost, anekdoto. Na koncu imenujemo tudi uporabljeno literaturo.

Referat v pisni obliki naj vsebuje

Naslovnico (šola, naslov referata, avtor in razred, kraj in datum izdelave), kazalo vsebine (za referate z več kot 5 stranmi), vsebino (smiselno urejena v poglavja in podpoglavja z oštevilčenimi stranmi) ter seznam virov in literature. Vse vire in literaturo navajamo (citiramo) – navedemo priimek in ime avtorja, letnico izdaje dela, naslov, založnika in kraj izdaje (npr.  Mosbruker Mojmir. Priprava šmorna. Mladinska knjiga. Celje, 2011.). Citirana dela uredimo po abecednem redu priimkov avtorjev. Navajamo tudi vire z medmrežja (celotni URL naslov ter dodamo datum zajema podatkov).

Plakat

Naj bo zanimiv, barvno privlačen in estetsko izdelan; naj „pade v oči“. Poudarjen naj ima naslov, snov naj bo smiselno predstavljena. Uporabni in kakovostni plakati niso namenjeni pisanju besedila, pač pa predstavitvi ključnih pojmov in slikovnemu gradivu, skicam, zemljevidom, risbam, karikaturam, nenavadnim predstavitvam… Pri predstavitvi smo korajžni in izvirni! Navedemo tudi avtorja in citiramo vire (manj opazno, v sklopu plakata, izjemoma lahko tudi na hrbtni strani)

Elektronske prosojnice/diapozitivi (power point):

Računalnik je namenjen podpori predstavitve, ponazoritvi (multimedija – zvok, slika, film, linki…), ne branju! Vsebina naj bo smiselna – smiselnost in vsebina prosojnic, ki jih pojasnimo s pripovedovanjem. Razdelimo jo na več prosojnic. Na eni prosojnici/diapozitivu naj ne bo preveč alinej. Predstavljen naj bo en vsebinski sklop. Pozorni smo na rdečo nit, obseg in število prilog; posamezni deli vsebine naj bodo enakomerno predstavljeni. Izpostavimo bistvo sporočila, številčne podatke zaokrožujemo. Izdelek naj bo enostaven, naj ima enoten red in členitev, besedila naj bodo kratka in jedrnata. Prilog naj ne bo preveč; poiščimo najbolj tipične, izrazne. Pozorni smo na likovnost izdelka (barve, simetrija, čitljivost pisav, estetski videz, kakovost slik).

Esej

je zahtevno in kompleksno delo – je nekakšen “strokovni spis”. V uvodu predstavimo osnovno misel in trditev, ki jo v glavnem delu dokažemo. V zaključku kratko ponovimo bistvo in podamo nekatere “rešitve problema”. V delu smo izvirni. Med strokovne izraze in dokaze vključujemo lastno razmišljanje. Esej mora imeti glavo in rep ter rdečo nit; pazimo, da se ne zgubimo. Neprestano moramo “videti gozd in ne le posameznih dreves”.

 

Miselni vzorec

je nekakšna “narisana shema učne snovi”. Gradivo preberemo, ga razdelimo v krajša poglavja in ga poenostavljeno, z bistvenimi, ključnimi pojmi razporedimo v zapis. V miselni vzorec ne pišemo celih stavkov in dolgih besedil. Sestavljen je iz ključnih pojmov, ki so urejeni v “drevesno” sestavo – od “korenin” (predznanje, uvod) in “debla” (jedro, povzetek, rdeča nit), do “glavnih vej” (bistveni pojmi, ki sledijo vsebini snovi) in “stranskih vej” (podrobnosti, zanimivosti). Največja vrednost miselnega vzorca je, da si s shemo lažje predstavljamo učno gradivo; je torej narisana snov, opremljena s krivimi ali ravnimi črtami, povezavami, puščicami, simboli, skicami, fotografijami ipd. Pozorni smo na preglednost, hierarhijo in likovnost izdelka.