Ocenjevanje je vrednotenje doseženega znanja po zaključnem obdobju učenja; je načrtno in sistematično zbiranje informacij o učenčevem doseganju učnih ciljev oziroma o doseženem obsegu in kvaliteti znanja*.

Področja ocenjevanja znanja, spretnosti in veščin

strokovni pojmi in učna tematika

• poznavanje, razumevanje in uporaba strokovnih pojmov, dogodkov, procesov
• analiza, sinteza in interpretacija tematskih zemljevidov ali zgodovinskih virov
• geografski opis pokrajine oziroma zgodovinski vzročno-posledični oris dogodkov
• iskanje ustreznih statističnih podatkov, smiselno grafično prikazovanje in njihova interpretacija 
• orientacija v prostoru ali času

terensko delo

• opazovanje, odkrivanje, razumevanje
• načrtovanje ustrezne metodologije in tehnik dela
• učinkovita priprava in izvedba praktičnega dela (meritve, anketiranje, intervjuvanje, poročilo)
• analiza, sinteza in interpretacija praktičnega dela
• sodelovanje v skupini, timsko delo

oblikovanje referatov, plakatov in poročil

• vsebina, strokovnost, jedrnatost, smiselnost prilog
• uporaba pestrih, ustreznih in sodobnih strokovnih izsledkov
• oblikovanje izvlečkov, smiselna/sorazmerna zgradba in hierarhičnost
• tehnične podrobnosti sestavljanja dokumentov in citiranje
• izvirnost, ustvarjalnost, likovnost
• komunikacija, predstavitev, jasen, prepričljiv in razumljiv jezik

samostojno delo

• ključna in nazorna vsebina
• bistvo problema
• kritičnost
• povezovanje z drugimi področji
• zanimivi primeri, tipičnost ilustracij in prilog
• samostojnost in suverenost pri delu 

Oblikovanje zaključne ocene

• Poznavanje, razumevanje, uporaba, sinteza in analiza ter vrednotenje učne snovi, 
• obvladovanje zahtevanih standardiziranih spretnosti in veščin (na primer branje in interpretacija zemljevidov ter grafičnih predstavitev, kritična analiza fotografij, smotrna uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije v podporo učenju, iskanje podatkov, priprava/izvedba terenskega dela, uporabljanje sredstev za orientacijo v prostoru, prvine strokovnega pisnega in ustnega izražanja idr.), 
• učenčeva prizadevnost, aktivnost in sodelovanje,
• učenčev napredek,
• razvoj učnih in delovnih navad in
• sposobnost za uporabo pridobljenega znanja.

*Strokovna podlaga: 

Sodobno koncipirana šola se odraža v individualizaciji lastnega učenja, razvijanja sposobnosti  samokontrole in samopopravkov ter samostojnega učenja. Poučevanje ne pojmuje več kot prenašanje znanj, ampak kot ustvarjanje situacij za odkrivanje in izgrajevanje znanj. Sodobne teorije znanja presegajo poznavanje podatkov in vsebin, poudarek dajejo razumevanju in uporabi ter sposobnosti samostojne kritične presoje.

Znanih je več vrst znanj, ki jih smiselno prepletamo. Taksonomija govori o klasifikaciji učnih ciljev glede na različne stopnje zahtevnosti ali prikazuje njihovo hierarhično razvrstitev. Posamezne stopnje se prepletajo in jih je težko enoznačno razmejevati in določevati. Francozi ločijo formativne cilje (oblikovanje osebnosti) in informativne (sprejemanje informacij), Nemci materialne, funkcionalne in vzgojne, Anglosaksonci uporabljajo Bloomovo taksonomijo (cilje razvršča na spoznavno, čustveno in psihomotorično področje), Američani uporabljajo Marzanovo taksonomijo (znanje deli na vsebinsko, proceduralno in vseživljenjsko).