Nastop

 

Referat predstaviš v 10-15 minutah. Za govorni del se temeljito pripraviš. V uvodu kratko predstaviš svojo temo ter postopke dela. Govoriš tekoče in prosto; ne bereš, a si pomagaš z opornimi točkami. Tujke in strokovne izraze poslušalcem pojasniš. Predstavitve ponazoriš z zemljevidi, s slikovnim, grafičnim in drugim gradivom. Paziš na enakomernost in smiselni red. Neprestano si pozoren na rdečo nit – osrednjo temo, ki jo predstavljaš. Nekaj časa nameniš tudi  diskusiji, odgovarjaš na vprašanja sošolcev ali predstaviš dodatno zanimivost, anekdoto. Na koncu imenuješ tudi uporabljeno literaturo.

 

 

Priprava

nastopa vključuje kompletno načrtovanje dela – priprava teme, prostora, pripomočkov, gradiv za udeležence, načrtovanje komunikacije idr. Pomembna je tudi psihična pripravljenost in upravljanje s tremo. Tremo zmanjšamo z dobro vajo in temeljito pripravo na nastop. Velikokrat jo lahko odpravimo z globokim  dihanjem. Smiselno načrtujmo čas. Na nastop se pripravimo in ga vadimo.

 

Predstavitev

je odvisna od ciljev (Kaj hočemo doseči?), udeležencev (predznanje, interes, starost, njihova pričakovanja), sredstev (predavanje, vaje, Power Point, plakat, film, fotografije, predmeti, delavnice…) in časa, ki ga imamo na razpolago.

Predstavitev naj ima uvod-jedro-zaključek, ki so opazni, ampak prehajanje poteka gladko. V uvodu “se ogrejemo” – predstavimo naslov, cilje in kratko vsebino. Poskušamo pridobiti naklonjenost udeležencev. V jedru razložimo vsebino, ki jo podkrepimo s podatki, slikovnim gradivom, zvokom idr. Poskušamo pridobiti sodelovanje udeležencev. V zaključku snov “preletimo”, ponovimo glavne ugotovitve in preverimo razumevanje udeležencev, odgovarjamo na vprašanja ipd.

Da se se “izgubimo”, si pomagamo s pripravljenimi opornimi točkami (manj opazni oštevilčeni lističi). Na njih je s ključnimi pojmi zabeležena vsebina nastopa.

 

Komunikacija

Govor je tekoč, gladek, razločen, preprost ter zanimiv. Izogibajmo se uporabi mašil (“mmm”, “eee”, ali drugih besednih zvez). Opustimo monotonost, čustvenost govora prilagodimo vsebini. Pri govorjenju delamo krajše presledke, saj z njimi poudarjamo vsebino in olajšujemo razumevanje. Ne govorimo pretiho in ne prehitro! Če smo tihi, si pomagamo s počasnejšim govorom, kar poveča razumevanje poslušalcev. Nebesedna komunikacija je “govorica telesa” (drža telesa, hoja, gibanje rok, izraz na obrazu, pogled, obleka). Stojimo pred poslušalci, zravnano in na obeh nogah. Obrnjeni smo k njim. Z udeleženci vzpostavljamo kontakt z očmi – ne gledamo “mimo njih”. Predolgo ne zremo v posameznika. Pazimo na gibanje rok, z njimi ne krilimo in ne  mahamo.

 

 

  Kriteriji ocenjevanja (pdf) >>>